poročilo o napredku, dve

Od nedelje zjutraj dalje že preigravam en in isti komad; uživam in se ga zlepa ne naveličam. Tudi že ob šestih zjutraj (še dobro, da imam ves instrumenarij speljan na slušalke, namesto zvočnikov).

Vse skupaj sem imela zastavljeno čisto drugače, na računalniku, no, potem pa se je zgodil naključni preskok, ko sem se igračkala z beati na DR-3, komad je zaplul čisto drugam in od takrat dalje mu sledim, povsem navdušena. Osnova je preprosta in škrta, repetitivni beat & bass (morda v segmentih na sledi zgodnjih sekvencerskih diskoidnih štiklov), na tej osnovi pa so se razvile tri samostojne harmonične fraze, ki mi več ne pustijo misliti o čem drugem, si prepevati karkoli drugega. A ni to fajn?

jajček na oko iz solarne pečice

Včeraj je Maja v solarni pečki na ulici pripravljala toastke, pečeni krompirček, jajčka na oko in pečene bučke. Bil je evropski dan sosedov.

takole bi tudi jaz imela!

via treehugger.

nekaj današnjih

dohtar končno v rokah dohtarce

Sistematski pregled je v teku.

od šopingcentra do šopingcentra... kar lepo čez golovec?!

Wow... dva ljubljanska megahrama potrošniškega spektakla - betecejevskega in rudniškega - bi naj, po novih urbanističnih planih, o katerih prav kar teče debata, povezala nova cesta. Šla bi naj čez Golovec. Resno!

Toliko o spodbujanju trajnostnih oblik prometa. Vsa ekologija, in tudi ves Rezon, mrkne, zmrzne in obmolkne, ko Kapital zavoha Svežo Kri. Od Večne poti, preko Golovca, do Amazonskega pragozda.

Enivej, folks! Aktivirajmo se! Ceste čez Golovec nikakor NE potrebujemo. Ljubljana potrebuje dober javni potniški promet, ne pa še novih kilometrov avtomobilskih cestnih zamaškov.

@ govinda's

poročilo o napredku, ena

Svoje drago bralstvo že nekaj časa nisem apdejtala z novičkami iz svoje godbene kuhinje.

Kot vsak proces, ki vsebuje prvine ustvarjalnega, je tudi to moje dogajanje izpolnjeno z ups & downs. Upsi so počasni in jih je treba potrpežljivo graditi, downsi pa znajo biti hitri, brezobzirni... in vsekakor treznijo. Toda brez frustracije ni ne učenja, ne napredka, saj vemo.

Četudi bi pesmi lahko rekli, da se pred poslušalstvom razplete po neki linearni logiki, čutim, da je nje ustvarjanje - na nivoju koncepta, pa tudi vsebinsko - dosti bolj podobno sestavljanki; nikakor ne gre za linearno zasnovano dogajanje in premočrtno gradnjo; zdaj piece spreminjam tu, drugič mu dodajam tam. Tam nekje vzamem, in tu pa tja se znajdem pred sivimi območji, kjer ne gre drugače, kot vse skupaj pustiti pri miru - za nekaj časa.

Delček mojih konceptualnih stremljenj gre v smeri dopuščanja odprte strukture pesmi. Tako besedila ne povedo nujno cele zgodbe - temveč lahko le slikajo sila majhne impresionistične drobce, glasbena struktura pa gradi na repeticiji, ki bi mi naj dopuščala neke vrste improvizacijo, pa še krotitev trajanja posamezne pesmi (podaljševanje, krajšanje).

Potem ko mi je uspelo do precejšnje mere dodisciplinirati prste in delo rok (saj ne, da ne znam, ampak drugačiti je bilo treba), je trenutno na tapeti moj glas. Nekaj dni sem bila brez mikrofona in ko sem ga dobila nazaj, mi ni bilo všeč to, kar je ojačal (pač, ta čas so druge reči strukture že odjadrale dalje). Začela sem iskati in brusiti neke nove registre glasu in ja, gre, a počasi. Za danes sem morala ustaviti, ker so se glasilke približale meji še zdravega naprezanja.

Vse je v telesu, ja. Kot že desetletja trdi Brian Eno, nekaterih stvari se ne da zadovoljivo izpeljati, če celotno telo ne prispeva k rezultatu. Meni ne uspe izstisniti določenega glasu, če se ne zravnam in prav namerno potisnem deltse nazaj. Smešne reči.

Konec koncev si pa želim, da bi vse skupaj zvenelo kot off-the-grid-pop.

Predposlušanja bodo na voljo, prav tako bom odprla datume za Wohnzimmer-turnejo - če koga zanimajo.

Zadnjič sem godla Zvonki in Adamu.

siva vrana

Kot redna tivolska sprehajalka dveh psov sem opazila, da se zbadanja in fajti med mojima psoma in vranami ne dogajajo nujno tako, da jih po defaultu sprovocira pes. Tu in tam se mi je namreč zazdelo, da se je kakšna izmed vran razjezila, že ko je samo zagledala ova dva modela - ne da bi kužka že kar koli sprožila... In zadnjič mi je proletarkina mati razlagala, odkod orehove lupine na dvorišču okoli njihove bajte. Watch this:

legalizacija terorja objestnosti

Proletarka dela v centru Ljubljane in pravi, da je bilo včeraj tam za popizdit. Po štacunah in tudi na pošti nobenega pametnega dela (ker se je Zdrav Razum včeraj centra izogibal v širokem loku - če se je le dalo), hrup pa tak, da je še iz mirovniških dušic delal zombije na robu živčnega zloma in agresivnih izbruhov.
Jaz sem bila malenkost stran. Na Trubarjevi smo, očitno, doživljali le eho tega dogajanja, kar pa mi, žal, ni prišparalo alkoholiziranega žvižganja (s pozibavanjem špeha in mozoljev) tik ob uhih na semaforiziranih prehodih za pešce, potem ko sem se vračala domov.
Zjutraj je v Tivoliju odmeval še najbolj duhoviti del tega včerajšnjega duševnega mrcvarjenja vseh, ki nismo bili "in" - smo pa bili zraven; t.i. javna plastika (oziroma kipi v parku) je bila popestrena z dodatki - od praznih flaš, do oblečenih T-shirtov.
Ko sem si ogledovala, če je bel dežnik, potiskan z logotipi sponzorjev včerajšnjega rajanja in zavržen nekje v travi, še kaj uporaben, me je prešinilo, kako je tudi v tem praznovanju zadnjega dne pouka pred maturo kapital našel svoje. Cheapo kitajske marele, ki jih nihče ne rabi - vendar pa morajo biti, kot kaže - hektolitri alkohola, ki se pretočijo in nekomu očitno prinesejo dinarce v žep, in tiho spodbujanje objestnega vedenja, brez katerega se, kot kaže, tega dne sploh ne da več preživeti, če si star(a) tam nekje 18 - 19 let.
Ko sem se nasmehnila Kalinovemu Dečku s piščaljo, ki je držal prazno litrco Smirnoffove vodke, sem razmišljala, kako je moja generacija doživljala ta dan. Oja, pile smo ga, res, spomnim se, da je krožila neka flaša žganega, četudi meni ni sedlo; jaz sem imela kitaro, hodile smo po Korzu in prepevale na ves glas. In ker smo kot razred dve leti še kar pogosto prepevale v zborčku, je bilo petje strumno in občutek zelo dober. Močne smo bile, žgale smo. Največji eksces se je zgodil, ko je pijana sošolka končala v neki fontani, ob kateri se je zborček utaboril. Potem smo šle domov in občutek je bil hudo dober.

Skoraj dvomim, da lahko filanje tega dneva z materialnim (od sponzorskih do alkoholnih rekvizitov) zapolni luknjo, ki skozi govorico nesmiselnega, votlega hrupa naznanja, da to praznovanje postaja vsebinsko vedno bolj prazno.

on, zavezan celibatu, modruje o seksu in družini

LOL, obožujem, ko kakšen model z doktoratom znanosti enači istospolno zvezo z "zvezo" med človekom in živalmi ali rastlinami. Kaj, ko bi ga poslali nazaj v prvi osnovne, temeljnih pojmov nima razčiščenih.
VIR

umiranje čebel

Novica se je, skoraj v identični obliki, v zadnjih tednih pojavila že nekajkrat.
Čebele masovno umirajo. Ne kjerkoli, ne (zgolj) v oddaljenih krajih, temveč tudi v Sloveniji.

Danes sem na sprehodu s pogledom iskala kakšno.
Ni mi je uspelo najti.
Verjetno sem bila le premalo pozorna.

Vegetarisch genießen 3/2007:

Človeštvo nujno potrebuje čebele, saj sta skoraj dve tretjini človekove prehrane odvisni od čebel, bodisi posredno ali neposredno: od 80 do 90 odstotkov sadja (jabolka, hruške, slive, češnje, breskve, kivi itd.) oprašijo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline, sojo, beluše, brokoli, zéleno, kumare in še okrog 90 drugih vrst sadja in zelenjave.

tiger, metek, policaj

Ondan sem se odločila razšraufat volume pedalo za moje vintage orgle, kupljene pred časom preko bolhe. Zadeva namreč ne deluje, notri pa je bilo slišati ropotanje, kot bi en delček odpadel. Ko sem odprla škatlo, sem notri našla metek. Nerabljen. Kaj narediš s tovrstno starino, če jo nočeš imeti? Na misel sta mi prišla dva odgovora:

a) jo podariš zbirateljici starin, proletarki;
b) vprašaš policijo, kaj z njo.

Ok, in ker se mi metek ne zdi ravno tip antikvitete, ki bi ga podarila komur koli, sem poklicala na policijo in razložila svojo dilemo. Prijazen možakar mi je povedal, da bo po metek poslal dežurne. Čez dobro uro sta se dežurna z marico velikanko pripeljala do dvorišča, kar je zelo očitno vznemirilo moja, na novice prežeča soseda. ;) O, kako resna sta bila dežurna, ko sta prišla gor! Dežurni z dvema zvezdicama je pisal, dežurni z eno zvezdico pa je bil smrtno resen. Preveč. Ko sem ga, mimogrede, vprašala, kaj je sploh pravilno ravnanje v takih primerih, je nadrkano zasikal: no kaj pa bi naredil drgač. V smeti bi vrgl, kajne.

Ups. Ne bi.
Bi? Kdo pa? Jaz ne. Kaj pa tiste novičke, ko si mularija odbije kakšen kos telesa (najraje prste, oči in roke) s takšnimi igračami?
Dežurni z eno zvezdico mi je, zdaj že v jasni maniri certified asshole, povedal, da še ni slišal za primer, ko bi se otroci poškodovali z zavrženimi metki.

To me je spomnilo na nek drug policajski assholizem, na katerega sem naletela.
Ko je nekoč patrulja lovila avtomobiliste na kolesarski stezi, sem jim, kot mimoidoča kolesarka, povedala, da gre kolo težko mimo in da verjetno ni najbolj po predpisih, da so tam, a mi je model naznanil, da če bi (jaz) šla po predpisih - ergo 15km/h, po njegovem - bi prišla mimo. Omejitev na kolesarskih pa je 25 km/h, dragi asshole, in ja, tudi ti si naletel - name pač, ki sem te prijavila pristojnemu zaradi nepoznavanja CPP. Kar je bilo videti - uspešno, kajti casus je potem od pristojnega romal celo do neke policajske disciplinke - al kaj - na Viču, ampak meni se potem več ni dalo s tem ukvarjati, tako da upam, da česa hujšega, kot sta dve-čez-rit-s-tanko-šibo naš asshole ni bil deležen. :)

Enivej, upam, da vrzi-metek-v-smeti ni uradno stališče slovenske policije do tovrstnih najdb, kaj?



Addendum: Tiger je model orgel.

blog(anje) v sklopu berlinske razstave; tema: umetna oploditev / materinstvo

Zvonka, Lili in Adam so danes odpotovali v Berlin.
Sinoči sva še urejali zadnje detajle okoli bloga, ki ga je Zvonka zasnovala posebej za priložnost berlinske razstave - tematika je umetna oploditev in status matere-umetnice (po možnosti samohranilke) v podalpskem raju.

Vabljene, vabljeni torej k spremljanju in sodelovanju pri dogajanju na blogu "ad utero ab ovo" do konca tega tedna. Tematika se mi zdi več kot zanimiva. :)

globalno segrevanje & co.: zakaj bi se sploh sekirali?

Takole je treba.

Michael Pollan:

"If you do bother, you will set an example for other people. If enough other people bother, each one influencing yet another in a chain reaction of behavioral change, markets for all manner of green products and alternative technologies will prosper and expand. (Just look at the market for hybrid cars.) Consciousness will be raised, perhaps even changed: new moral imperatives and new taboos might take root in the culture. Driving an S.U.V. or eating a 24-ounce steak or illuminating your McMansion like an airport runway at night might come to be regarded as outrages to human conscience. Not having things might become cooler than having them. And those who did change the way they live would acquire the moral standing to demand changes in behavior from others — from other people, other corporations, even other countries."

[vir]

zvonka se pripravlja na berlin

Zvonka je zadnje čase bolj kot ne tiho, saj poleg vseh obveznosti, ki jih ima kot mati samohranilka (& svobodna kulturna delavka), pripravlja material za berlinski HACK.Fem.EAST. Danes sem jo pobarala, naj nam vseeno dovoli pokukat v to, kar se ji dogaja; tole mi je posredovala via skype:

"Montiram dokumentarne zapise iz Škuca, kjer smo se decembra pogovarjale o dveh zadevah: problemu umetne oploditve samskih žensk in statusu umetnice. Odpotujemo v sredo v ekipi Adam, Lili in jaz. Do takrat je še kup dela. Katarina bo pomagala pripraviti blog, ki bo nekakšna kontaktna točka med razstavnim prostorom, projektom in med tistimi, ki bodo prav tako razmišljali o zgoraj omenjeni zadevi... zaželite srečno..."

Ok, torej, work-in-progress; Zvonka, Adam & Lili* bodo torej obletnico dneva zmage praznovali delovno - v Berlinu - srečno! -, mi pa bomo šli najprej hodit, nato pa še žurat. Pa še Pangea dan bo.

* btw, se še komu zdi ta fotka hmmm... ya know what i mean...? ;)

nežnost

 

discipliniranje

Takole, tega si nisem zastavila na ravno najbolj simpl nivoju. Glasba, kakršno (telo)vadim, se zdaj v veliki meri dogaja na nivoju telesa, telo pa je treba disciplinirati, da bo sledilo ideji.

Kako to pravzaprav zgleda v praksi?

Tako, da na osnovo (ritem v elektronski obliki; stalnica) dodajam sinkopiran in, recimo, razigran inštrument, nanj pa disciplinirano, pogosto v legature vezano melodijo vokala. Roke torej delajo nekaj precej drugačnega, kot glava (glas), telo pa mora pri vsem tem ostajati dokaj negibno, če naj zvok obdrži zamišljeno obliko. Ni preprosto, toda zavestno delovanje skozi disciplinirano telo je polno neke dobre tenzije (kar bo poznal vsakdo, ki, recimo, gvihta tudi z glavo) & I like it. Ta moj glasbeni output je vadba, ki zelo zahteva sinhronizacijo najprej posameznih delov telesa (eni deli lahko hitijo, drugi ne smejo), nato pa še vsega z zavestjo oziroma glavo. Vse to naredi končni izdelek fizično dokaj zahteven in ja, zdaj je treba disciplinirano gristi skozi material.

Cherry me je ondan na Čopovi pobarala, če bom s tem programom nastopala - yep, mislim na to; absolutno. Težko pa mi je - tudi zato, ker zdaj ni več (varnosti) ekipe / partnerjev, s katerimi bi si prerazporedila težo tega koraka (iti pred ljudi in jim skozi glasbo kaj povedati o sebi), ampak tako to verjetno mora biti. Zdaj sem menda že velika punca, kaj? :)

Včeraj sem iz škatel izbrskala tudi svoj home-made komplet kartic.















Sproti se snemam na MD, in ko bodo posnetki zreli, bom kaj prilepila tudi na web.