.

Zaključila bom s svojim delovanjem na tem blogu. To spoznanje se mi je porodilo prejšnji teden med potjo v severne kraje in tudi danes mislim enako. Dva razloga sta; eden je ta, da bi rada bolj intenzivno blogala na temo CrossFita in bo verjetno bolje, če to počnem v drugem, bolj temu namenjenem virtualnem prostoru, drugi je pa ta, da nikakor nisem in ne želim biti "umetnica" in sem ob pogledu na tole dogajanje morda celo nekoliko presenečeno spoznala, da je moj pogled na stvar tako zelo drugačen, da me tam zraven preprosto ne more biti več, niti (zgolj) asociativno. Če kaj, se čutim proletarka in del delavskega razreda, ne glede na svoje titule in šole in pozicije. Če se kdaj dotaknem sfer, ki dišijo po artu, to počnem iz gušta, brez pretenzij, pričakovanj ali pohlepa. In želim, da ta sfera taka tudi ostane. Čista. Ki je, mimogrede, tudi v mojem imenu.

Hvaležna bom tudi za kakšen input na dano temo s strani bralk in bralcev tega bloga.

nicole(d).

Jutro je in skušam nahitro skombinirati deževno vreme, pasji sprehod in svoj današnji trening. Na atletski stadion se odpravimo, tam pa psa spustim. Zabavno se jima zdi, zakajati se v tek skupaj z mano, zato renčita in si veselo nagajata, a ju že po kakih stotih metrih kaj drugega premami in zavijeta po svoje. Ob zaključku vsakega kroga ju iščem s pogledom - ponavadi sprintata k meni direktno preko zelenice. Čip je tokrat prvič takole spuščen. Medtem ko se Lora čez čas začne zabavati s kostjo, ki jo je našla, Čip vztraja in teče z mano. Na koncu treninga ga za pridnost nagradim. Vsi trije smo fejst mokri, zato gremo takoj domov. Ko pridemo do ceste, ju pripnem in prav fajn se mi zdi vse skupaj.

mmm... najs!

Vremenska napoved je obetavna. :)

pull-up.

Nič prej me ni premamilo.

Še v bolnici pred leti, po operaciji, ko sem bila že dva dni postna in noro lačna, sem zavrnila juho, ker ni bila zelenjavna. Tisto noč sem prvič in zadnjič ever vzela pomirjevalo, ki so mi ga sicer naštimali na omarico zaradi postoperativnih bolečin - kruljo je bil tako prazen, da je bolel huje, kot rana.

Še ljudje, v katere sem bila zatrapana do uh in čez, me niso pregovorili.

Potem pa je prišel CrossFit in sem iz krogov svojih crossfitterskih znancev slišala - enkrat, mnogokrat - da vegetarians can't do pull-ups. Slišalo se je smešno in bedasto. A je bilo potem grenkobno res. Nisem ga dobila, ni šlo, vsemu trudu in grizenju navkljub. Vse drugo je šlo opazno naprej, zgibi pa komaj kam.

Prejšnji teden sem prvič po zelo dolgih letih poizkusila jesti meso; vzela sem to kot eksperiment. Ni mi bilo niti občutno všeč, niti mi je šlo potem kakorkoli narobe (kot ponavadi pravi mit, da veđijem ob mesni recidivi rata slabo). Probala, šla mirno naprej.

Nekaj dni zatem sem dobila svoja prva dva pull-upa.

prakticiranje normale

Ponavadi skrivoma, a še vedno se kdaj zjočem za Rikom, tem smešnim angelom.

Lani, takrat ko je začel zbolevati, sem spoznala, kako sta me ravno psa v nelahkih časih silila, da dnevno prakticiram normalo. In kako zdravilno je bilo to zame. V. je bila polna težkih besed, ko sem ji naznanila, da po Rikovi smrti nameravam posvojiti (danes je ravno četrt leta) še enega psa. Pred kratkim pa mi je postalo jasno, da mi prisotnost dveh psov v življenju pravzaprav zelo pomaga. Samo z Loro me je postajalo na skrivaj in pomalem strah, sploh, ko sem nenadoma zagledala, da se tudi njej že poznajo leta. Meni sta psa kot družina. In čeprav sem človek - z vsem, kar iz tega izhaja -, mi je, pravzaprav, žal vseh trenutkov, ko sem se odločala v korist kapric določenih žensk, s katerimi sem se zapletala, in ne v korist svojih psov. Ja, čeprav sem človek; kajti to, kar imam z njima, psoma, ta naš odnos, to je normala. Je Sanity. V trenutkih, skozi katere sem se pletla po lastni naivnosti (neumnosti), sta bila stalnica in, v končni fazi, izhod iz bolanih občutij.

Hvala Vsemirju, da je tako in prav tako hvala osebi, ki je najbolj zagamane osebe na svojstven način odstranila iz mojega življenja. Srečna sem, da se danes lahko na to temo smejem in zabavam.

Čip in Lora sta se prejšnji teden z mano udeležila zelenih demonstracij. Fotkal je Bojan Brecelj.

niti besede.

Na letošnjih Rdečkah je imel naš Sladki Kvartet izvrsten nastop. Res, vse je klapalo; zvok, tehnika in odličen, kreativno navdihnjen tehnik (s katerim bi rada še sodelovala), nobena baterija ni crknila in ni bilo preveč zakajeno in glas je zdržal, publika je bila zelo odzivna in vzpodbudna, čeprav so nas mnogi slišali prvič.

Zanimivo in simptomatično pa se mi zdi, da smo ostale popolnoma nevidne za vse, ki so se recenzentsko ali kritiško lotili pisanja o festivalu. Nič!! Niti besede; niti majcene omembe ne. Je to zaradi namerno nastavljenega opisa našega početja, skozi katerega se želim izogniti tukaj tipični obsedenosti s pomembnostjo? Velikokrat se mi zdi, da je za odziv tukajšnje srenje ključno, da to, kar počneš, oblečeš v Velepomembnost in Art(izem) in Nerazumljive Besede. Potem je to Kul. Potem se o tebi Govori. Na lastne oči in ušesa sem se že prepričala, kako sta Zapletenost Besedovanja in Naduvani Ego v publiki sprožala en velik wow... a videla sem tudi puhlost in praznino in kreativni wanna-beizem, ki so v resnici stali za vso tisto Poetično Nerazumljivostjo. Opazovala sem nastajanje Velikih Besed in doživela, kako prazne in brez pomena so v resnici. Ljudje pa padajo nanje. Patetično!

Morda me preseneča, da je ta oreh še trši, kot sem mislila, da bo. Da svojim besedilom navkljub ne bomo mogle pasati tukajšnji queer sceni, mi je bilo po svoje jasno. Verjetno pa si nisem povsem predstavljala, da bo past pocensko nastavljenega opisa tako uspešno ulovila vse te nevidne miši.

prej in zdaj.

Prva Čipova fotka, ki sem jo kdaj videla (iz arhiva zavetišča Horjul). In potem ena, narejena minuli vikend.

končno korak v smeri mestne železnice!

Tole je pa vredno poblogat!

"Od 1. marca 2009 je mogoče kupiti mestno dnevno vozovnico, ki velja za neomejeno število potovanj med postajami oziroma postajališči v ljubljanskem železniškem vozlišču."

Cena dnevne karte je 2 EUR.

obvezno čtivo.

Izredno žalostno, a vredno branja in razmisleka, iz današnjega Dnevnikovega objektiva.

ven na sonce!

Kaj je lepo zunaj!
Zjutraj, ko smo šli v Tivoli, je bilo še vlažno in oblačno, a tja proti jugu, nad Krimom, se je že začelo odpirati. In tivolska narava se je preobrazila čez noč; včeraj je bila še zimska, danes se že opazno odpira v pomlad.

sisters in action.

Sinoči sva se igračkali s Kaossi, domači neobvezni jamming.

vladavina zagovedenosti.

Ravno sem izklopila radio, po naključju je bil val 202, nekaj so omenjali ministrico Kresal in kliče model, pove nekaj takega: "a zdaj bo nekih pet sodnikov govorilo drugače, kot je povedala volja ljudstva". Potem nisem več hotela poslušati.

Zjutraj sem s kužkoma laufala čez Šišenski hrib in šla mimo tiste grdobije in nasilja nad drevesi nad Tivolijem, ki predstavlja začetek avanturističnega parka ali kar že to bo (no, upam, da ne bo). Model, ki je to začel graditi, je bojda mnenja, da je to kul in da to tja paše. Drevesom da ne bo nič, pravi. A je že zdaj, ogabno do kraja!! Naravovarstvena stroka in civilna iniciativa so - edino razumljivo - proti.

Princip zelo podoben. Torej, ne tisti, ki se je šolal za to, o čemer odloča (ustavni sodniki, naravovarstveniki ipd.) - neko zagovedeno volilno telo in neki bukovi enterpreneurs naj (po)vedo, kaj je prav in kaj ne?

To je zelo narobe. Zaskrbljujoče je, koliko ljudi v tej državi si upa biti verbalno nasilne skozi svojo neizobraženost, nevednost, zaplankanost. Kdo bo to poslušal? Zakaj moramo vse to poslušati? Se sploh soočati z vsemi tistimi nepofukanimi primerki, ki ves božji dan visijo v komentarjih pod članki na spletnih straneh? Kje so moderatorji strani - zakaj se to ne briše? Komu je mar to neskončno preštevanje bedakov? Kdo sploh rabi vedeti, kaj menijo s svojimi mikromožgani? Potem pa so tu še, seveda, v politiko zašli Analni Karakterji in vse to je preprosto grozno. Depresivno; in sploh ne vem, kaj narediti.