As long as national identity is defined almost solely by the hatred of others, the unhappy will outnumber the happy among peoples in the region. [the new york review of books]
... toda kaj jo lahko nadomesti? Kaj jo nadomešča? Meni (rojena v HR / YU, živeča v SLO / EU, genska zasnova = precej pisana avstro-ogrska) je identifikacija na osnovi narodne pripadnosti popolnoma tuja, zdi se mi dinozaver 19. stoletja (ko je, ajde, bila potrebna in utemeljena). Je to ok ali narobe? Ali kaj izgubljam? Ko opazujem vsakdanje čezmejno prc(čk)anje, se mi zdi, da sem s pomanjkanjem čutenja narodnosti z ogromno žlico zajela nekaj, kar je mnogo več. Resda nisem tista sentimentalna in abstraktna državljanka sveta (and I like that very fact). Ja, morda pa res lahko govorim o sreči, ki je ena izmed lastnosti tega konglomerata čustev preseganja nacionalnega sentimenta, čeprav so, številčno, tisti unhappy še vedno v večini. Toda oni niso prihodnost.
No comments:
Post a Comment