legalizacija terorja objestnosti

Proletarka dela v centru Ljubljane in pravi, da je bilo včeraj tam za popizdit. Po štacunah in tudi na pošti nobenega pametnega dela (ker se je Zdrav Razum včeraj centra izogibal v širokem loku - če se je le dalo), hrup pa tak, da je še iz mirovniških dušic delal zombije na robu živčnega zloma in agresivnih izbruhov.
Jaz sem bila malenkost stran. Na Trubarjevi smo, očitno, doživljali le eho tega dogajanja, kar pa mi, žal, ni prišparalo alkoholiziranega žvižganja (s pozibavanjem špeha in mozoljev) tik ob uhih na semaforiziranih prehodih za pešce, potem ko sem se vračala domov.
Zjutraj je v Tivoliju odmeval še najbolj duhoviti del tega včerajšnjega duševnega mrcvarjenja vseh, ki nismo bili "in" - smo pa bili zraven; t.i. javna plastika (oziroma kipi v parku) je bila popestrena z dodatki - od praznih flaš, do oblečenih T-shirtov.
Ko sem si ogledovala, če je bel dežnik, potiskan z logotipi sponzorjev včerajšnjega rajanja in zavržen nekje v travi, še kaj uporaben, me je prešinilo, kako je tudi v tem praznovanju zadnjega dne pouka pred maturo kapital našel svoje. Cheapo kitajske marele, ki jih nihče ne rabi - vendar pa morajo biti, kot kaže - hektolitri alkohola, ki se pretočijo in nekomu očitno prinesejo dinarce v žep, in tiho spodbujanje objestnega vedenja, brez katerega se, kot kaže, tega dne sploh ne da več preživeti, če si star(a) tam nekje 18 - 19 let.
Ko sem se nasmehnila Kalinovemu Dečku s piščaljo, ki je držal prazno litrco Smirnoffove vodke, sem razmišljala, kako je moja generacija doživljala ta dan. Oja, pile smo ga, res, spomnim se, da je krožila neka flaša žganega, četudi meni ni sedlo; jaz sem imela kitaro, hodile smo po Korzu in prepevale na ves glas. In ker smo kot razred dve leti še kar pogosto prepevale v zborčku, je bilo petje strumno in občutek zelo dober. Močne smo bile, žgale smo. Največji eksces se je zgodil, ko je pijana sošolka končala v neki fontani, ob kateri se je zborček utaboril. Potem smo šle domov in občutek je bil hudo dober.

Skoraj dvomim, da lahko filanje tega dneva z materialnim (od sponzorskih do alkoholnih rekvizitov) zapolni luknjo, ki skozi govorico nesmiselnega, votlega hrupa naznanja, da to praznovanje postaja vsebinsko vedno bolj prazno.