Svoje drago bralstvo že nekaj časa nisem apdejtala z novičkami iz svoje godbene kuhinje.
Kot vsak proces, ki vsebuje prvine ustvarjalnega, je tudi to moje dogajanje izpolnjeno z ups & downs. Upsi so počasni in jih je treba potrpežljivo graditi, downsi pa znajo biti hitri, brezobzirni... in vsekakor treznijo. Toda brez frustracije ni ne učenja, ne napredka, saj vemo.
Četudi bi pesmi lahko rekli, da se pred poslušalstvom razplete po neki linearni logiki, čutim, da je nje ustvarjanje - na nivoju koncepta, pa tudi vsebinsko - dosti bolj podobno sestavljanki; nikakor ne gre za linearno zasnovano dogajanje in premočrtno gradnjo; zdaj piece spreminjam tu, drugič mu dodajam tam. Tam nekje vzamem, in tu pa tja se znajdem pred sivimi območji, kjer ne gre drugače, kot vse skupaj pustiti pri miru - za nekaj časa.
Delček mojih konceptualnih stremljenj gre v smeri dopuščanja odprte strukture pesmi. Tako besedila ne povedo nujno cele zgodbe - temveč lahko le slikajo sila majhne impresionistične drobce, glasbena struktura pa gradi na repeticiji, ki bi mi naj dopuščala neke vrste improvizacijo, pa še krotitev trajanja posamezne pesmi (podaljševanje, krajšanje).
Potem ko mi je uspelo do precejšnje mere dodisciplinirati prste in delo rok (saj ne, da ne znam, ampak drugačiti je bilo treba), je trenutno na tapeti moj glas. Nekaj dni sem bila brez mikrofona in ko sem ga dobila nazaj, mi ni bilo všeč to, kar je ojačal (pač, ta čas so druge reči strukture že odjadrale dalje). Začela sem iskati in brusiti neke nove registre glasu in ja, gre, a počasi. Za danes sem morala ustaviti, ker so se glasilke približale meji še zdravega naprezanja.
Vse je v telesu, ja. Kot že desetletja trdi Brian Eno, nekaterih stvari se ne da zadovoljivo izpeljati, če celotno telo ne prispeva k rezultatu. Meni ne uspe izstisniti določenega glasu, če se ne zravnam in prav namerno potisnem deltse nazaj. Smešne reči.
Konec koncev si pa želim, da bi vse skupaj zvenelo kot off-the-grid-pop.
Predposlušanja bodo na voljo, prav tako bom odprla datume za Wohnzimmer-turnejo - če koga zanimajo.
Zadnjič sem godla Zvonki in Adamu.
Kot vsak proces, ki vsebuje prvine ustvarjalnega, je tudi to moje dogajanje izpolnjeno z ups & downs. Upsi so počasni in jih je treba potrpežljivo graditi, downsi pa znajo biti hitri, brezobzirni... in vsekakor treznijo. Toda brez frustracije ni ne učenja, ne napredka, saj vemo.
Četudi bi pesmi lahko rekli, da se pred poslušalstvom razplete po neki linearni logiki, čutim, da je nje ustvarjanje - na nivoju koncepta, pa tudi vsebinsko - dosti bolj podobno sestavljanki; nikakor ne gre za linearno zasnovano dogajanje in premočrtno gradnjo; zdaj piece spreminjam tu, drugič mu dodajam tam. Tam nekje vzamem, in tu pa tja se znajdem pred sivimi območji, kjer ne gre drugače, kot vse skupaj pustiti pri miru - za nekaj časa.
Delček mojih konceptualnih stremljenj gre v smeri dopuščanja odprte strukture pesmi. Tako besedila ne povedo nujno cele zgodbe - temveč lahko le slikajo sila majhne impresionistične drobce, glasbena struktura pa gradi na repeticiji, ki bi mi naj dopuščala neke vrste improvizacijo, pa še krotitev trajanja posamezne pesmi (podaljševanje, krajšanje).
Potem ko mi je uspelo do precejšnje mere dodisciplinirati prste in delo rok (saj ne, da ne znam, ampak drugačiti je bilo treba), je trenutno na tapeti moj glas. Nekaj dni sem bila brez mikrofona in ko sem ga dobila nazaj, mi ni bilo všeč to, kar je ojačal (pač, ta čas so druge reči strukture že odjadrale dalje). Začela sem iskati in brusiti neke nove registre glasu in ja, gre, a počasi. Za danes sem morala ustaviti, ker so se glasilke približale meji še zdravega naprezanja.
Vse je v telesu, ja. Kot že desetletja trdi Brian Eno, nekaterih stvari se ne da zadovoljivo izpeljati, če celotno telo ne prispeva k rezultatu. Meni ne uspe izstisniti določenega glasu, če se ne zravnam in prav namerno potisnem deltse nazaj. Smešne reči.
Konec koncev si pa želim, da bi vse skupaj zvenelo kot off-the-grid-pop.
Predposlušanja bodo na voljo, prav tako bom odprla datume za Wohnzimmer-turnejo - če koga zanimajo.
Zadnjič sem godla Zvonki in Adamu.
No comments:
Post a Comment