17 July 2008

gluhota, slepota... in veliko garanja za kanček optimizma

Moj delovni vsakdan obsega, med ostalim, prebiranje ogromne količine novic in razmišljanj, katerih skupni imenovalec je ekologija. Na osnovi kumulative informacij, znanja in lastnih razmišljanj se mi je počasi oblikovala slika določenega spektra problemov današnjega sveta. Ta slika nikakor ni preprosta, sploh pa v primerjavi s tem, ko mnogi izmed nas, ko odložimo star papir v modre zabojnike in zamenjamo žarnice z (varčnimi) sijalkami, menimo, da smo naredili svoje. Preprosto pa ni zato, ker so modri zabojniki in sijalke šele vrh vrha ledene gore problemov in navad, ki svet peljejo, pa bom iskrena, v dizaster. Problem je, ker ljudje tega v resnici sploh ne štekajo. Ali pa štekajo premalo, na rahlo napačnih mestih. Problem je, ker iz svojih mikroperspektiv težko vidimo in razumemo celoto. Kdo izmed navadnih ljudi z ulice je sposoben v zgodbo povezati detajle, kot so opazno višje temperature v določenih krajih Slovenije v zadnjih mesecih, nekaj zadnjih vremensko pogojevanih dizastrov, vedno večji delež izpustov toplogrednih plinov iz postavke prometa, vedno bolj potrošniška in mas-egoistična mentaliteta sodržavljanov, rast cen hrane in vlada, ki z uvedbo vinjet, recimo, pokaže, kako gladko se ji jebe za Kjoto.

Razmišljam, kako je bila generacija, rojena cirka v petdesetih, verjetno obdarjena z najbolj srečnimi življenjskimi okoliščinami. Če so le bili koliko - toliko spretni in bistri, so z dobrimi yu-krediti ustvarili domovanja in nek soliden materialni background, svoje otroke so gor spravljali v časih, ki so bili dokaj ok (politično in materialno), in svet bodo zapuščali še predno se bo korenito spremenil.

Kaj pa mi? Če odmislim cene stanovanj, kreditov in hrane... si, recimo, sploh upam spraviti otroka na svet, za katerega vem, da bo že čez 40 let precej drugačen, kot je današnji? Včasih se mi zdi, da ja, drugič pa nisem prepričana. V kar pa res ne dvomim je, da se svet zelo spreminja in da človeku (in velikemu delu njegovih izvoljencev v parlamentu!) uspeva ostajati trmasto neveden in nedovzeten za dejstvo, da mora korenito spremeniti svoj življenjski slog, če naj se te spremembe vsaj približno začnejo ustavljati, kaj šele, da bi se trendi začeli obračati v drugo smer. Razmišljam, če ljudje iz generacije petdesetih, ki jih poznam, in ki so danes zaljubljeni v svoje vnučke, pomislijo na to, kakšen svet pomagajo ustvarjati za taiste vnučke takrat, ko vtaknejo ključ in prižgejo svoj avto? Ko jim dober materialni status omogoča, da si vsaj enkrat letno privoščijo kakšno turistično-izletniško eksotiko, dosegljivo z letalom? Ko se vsi skupaj veselimo navidezne svobode, ki nam jo velikodušno servira vlada s prepocenskimi vinjetami? Ko kupujemo in mečemo stran brez pravega razloga?

Eh ja... te misli so... boleče. Lažje jih je ne misliti. Pravzaprav ne vem, če bi jih bila sploh zmožna misliti, če ne bi počela to, kar počnem; delujem, se izobražujem, malce pridigam, upam, da ozaveščam in glej, ob koncu dneva v tej mineštri končno naštejem nekaj okroglih zrn optimizma.

Glavo gor... in akcija. Kaj pa drugega.

4 comments:

tjasa said...

Lej, saj veš, optimist ti ni treba biti. Ni ti treba zapadati psihozi: ali optimist ali realist (pri čemer "realizem" ne seže prek saj-je-brezveze planka). Skušaš narediti tako, kot je prav. In če imaš moč, še koga prepričati k razmisleku. Poglej film Life After People. Pripjat imam že kako leto na seznamu svojih must-see destinacij. :)

kat. said...

no ja, nihče me ne sili v optimizem. gre za osmišljevanje početja, drugače se ti zmeša. :)

si videla dokumentarni koledar, mislim da greenpeaceov, s fotkami ljudi iz kontaminiranih območij, pretežno ex-sovjetska zveza? živijo tam sredi radioaktivnega dreka, ker so prerevni, da gredo kamorkoli drugam.

krško 2? ne, 100x hvala.

kat. said...

morda še to: se sploh ne čutim del takšne dihotomije: optimist vs. "realist".

tjasa said...

Osmišljanje je povsem nepotrebno, če je motor tvojega početja etika. Frustrira te v bistvu količina vsega, česar ni enostavno narediti prav, še posebej v okolju, ki izvaja odkrite ali prikrite pritiske v nasprotno smer: v neizprašano prekomernost.