globji smisel grickanja travk

Riku nagajata zadnji dve tački.
Zdaj je že dva tedna, da ga na sprehodih bolj ali manj prenašam okoli. Ko sede, grem ponj in ga nosim dalje - kolikor pač lahko okoli nosim 14 kil na rokah. Včasih se mi zdi, da mu je hudo in nerodno zaradi tega, ker ne zmore. Povem mu, da mu ni treba biti. Drugače je zelo dobre volje, igriv, ješčen... krasen kuža, skratka... le da mu zdravje ne služi več najbolje. Hudo mi je, ker se mi zdi, da je ravno zdaj, ko se je - po petih letih pri meni (in prejšnjih ca. petih letih pri MM), končno razvil v opazno zadovoljnega kužka - zdravje tisto, ki obrača stvari navzdol. Razmišljam; tole fotko sem naredila ravno pred prihodom pomladi - in joj, kako težko je bilo v vseh teh letih narediti fotko tega črnega psa, ki bi res odražala tudi njegovo dušo - potem pa so se nekje aprila začele težave. Mehur, prostata, črevesje... zdaj še zadnji nogi. S tem, da nič od prejšnjega nismo uspeli zadovoljivo pozdraviti.
Zdaj poskušam z ribo, glukozaminom in omega 3. Industrijska hrana, čeprav po navodilih vetsov, ni premaknila ničesar. Gora zdravil tudi ne. Mnogo predragi obiski pri vetsih so me kao obveščali o tem, kar sem itak že vedela - ker ga opazujem vsak dan, valda - da ni z njim nič boljše.
Danes zjutraj je bila panika že ob petih. Oba sta bila kot dva zvrka, kar je znak, da je treba pohiteti ven. Ko sta opravila najnujnejše, sem hotela obrniti proti domu, a se je Lora cela poknila na travo in mi dala vedeti, da je treba še malo ostati in počivati. No in smo mirno ždeli tam med travami in plevelom, medtem ko se je prebujalo sivkasto, rahlo vetrovno jutro. Lora se je kratkočasila z grickanjem in pljuvanjem bunkic z vrhov travk, kar je bilo precej zabavno za gledat.
Čez čas smo se naveličali lenarjenja, se odpravili domov in zajtrkovali.

Včasih je to naše sobivanje ena zanimiva duhovna vaja.