Tale blog se je uvrstil med moja omiljena branja z neverjetno lahkoto, edino, česar ne vem več je, kako sem sploh naletela nanj. Fantastično spisan blog, ki odprtim glavam pokaže na težave uveljavljene prehranjevalne religije (= izogibati se mastni hrani, uživati "zadosti" (beri: ogromno) ogljikovih hidratov iz naslova žitaric, zmerno z beljakovinami).
V tem letu sem se znebila dveh svojih svetih prepričanj. Prva je prepričanost v nujnost kumulative daljših aerobnih treningov za fiskulturni progres. S tem so mi že prej antipatične epidemične razsežnosti tekanja-na-kilometre postale še bolj antipatične (z boljšimi razlogi anyway) in sem se potrudila, da sem štart nedavne masovke v mestu pričakala v gymu, s konkretno obloženo dvajsetkilsko štango. Druga pa se tiče hrane. Ne palim več na idejo nujnosti / zdravosti polnozrnatega. Zrna so se po dokaj hitrem postopku umaknila v ozadje mojega jedilnika and I feel fine. Glede na odlično reakcijo mojega telesa na to bogokletno dejanje se, zaenkrat, sploh še nisem niti dotaknila besede "striktno", ko oblagam svoj krožnik z dobrotami.
Oktobra sem naštela sedem svojih novih najboljših - enega v šprintu na 400m, ostale pa na gvihtih. So v razponu med 40 kg (pri vajah, kjer je gviht na koncu nad glavo) do 100 kg (tam, kjer je poudarek na moči nog in trupa). Kvalitativna razlika je vsekakor očitna: če sem prej seštevala količine kilometrov in časa za fiskulturo, zdaj seštevam rekorde. :)
30 October 2008
proč s prehranjevalnimi miti, prosim!
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
3 comments:
Če s pojmom fiskulturni progres razumeš totalno vzdržljivostno pripravljenost, potem je kumulativa kilometrov nujna in ni čisto nič problematična.
Če pa ta pojem predstavlja izurjenost v kateri od drugih telesnih spretnosti, potem pa je treba nabirati kaj drugega.
Nima smisla sovražiti stvari, ki jih počne veliko ljudi, samo zaradi točno tega razloga. Tek je ena od stvari, kjer še tako napačni razlogi za ljubezen niso ovira zanjo. Še tako napačni razlogi za tekanje lahko za izvajajočega pomenijo benefit. Ni maraton kriv, da se nanj lepijo "slabi" nameni. Tako kot krave niso krive za globalno segrevanje. Pogoltnost in požrešnost - to je vredno prezira. Vem, na maraton gredo ljudje, ki so samo preveč vzeli modno muho. Po logiki velikih števil se na take masovke zrinejo tudi ljudje, ki v življenju počnejo malo dobrega - in je tek, pa čeprav v blazno nereflektirani intenci, vsaj nekaj. Meni je lepo, da Ljubljana teče. Vsaj za nekaj ur na dan pozabimo na vse sorte nujnosti, ki so se nam zagrizle v naš čas (moj in naš skupni). S premagovanjem tako dolgih razdalj se v duše vsaj za kratek čas naseli neka ponižnost pred fiziko, za katero se sicer zdi, da jo tako zelo obvladamo s svojimi stroji in prepredenostjo s kabli in ne-kabli.
Tako jaz verjamem.
Polnozrnato je pa sooo over-rated. Oh, ja, spomnim se še nepolnozrnatih časov in jih ne bi nazaj. Je pa polnozrnatemu treba dati mesto, ki mu pripada.
Tako kot eko zelenjavi, ki sem jo danes opazovala v Mercatorju. Jaz moje ne-eko zelje in buče spakiram v 15x porabljeno Sparovo vrečko, eko živila so pa v plastični posodi, zavita v celofan. Jah, krasn, no.
Vsaj za nekaj ur __ta__ dan
Ad kumulativa.
Sploh ni tako nujna - saj to je to, kar me preseneča. Ni nujno, da tečeš 50, 100, 150... km tedensko, če hočeš biti maratonka. Ja, moraš pa kaj teči. :) Bistveno se mi zdi to, da je količina teka za vzdrževanje kondicije in celo napredovanje pri teku mnogo manjša, kot sem včasih mislila.
Ad prireditev.
Modnost brez zadosti refleksije med udeleženimi - "glavno, da tečemo". Ne - glavno, da biznis laufa. Tako jaz to doživljam. Prav oddahnilo se mi je, ko je šlo mimo - končno se da spet normalno sprehajati po Tivoliju. Tek je super priložnost za samoto, kontakt z naravo, refleksijo - that's the way I like it. A horde, ki mir v parku razbijajo tekajoč okoli z lampami, so čisto nasprotje tega.
Sovraštva nisem omenjala - govorim o antipatiji, poseganju v svoj lastni mir, ki ga, recimo, iščem na istih geografskih koordinatah kot taki, ki dajejo vtis, da je Tivoli njihov - ker oni, pač, TEČEJO! In to ne-kar-tako - saj imajo klubske majčke in so nasploh carji. ;) Sicer pa je to nereflektiranje početja itak raztreseno čez vse - gym ni nič boljši (no saj tudi sama veš). Je ravno tisti dan en hrust prišel ves jezen in zasikal, da jih bo "vse razbou in razfuku", ker je njegov avto obtičal nekje v ustavljenem prometu in je zamujal na trening. Jebiga - kaj pa kolo, darling? ;)
Ad zrna.
Jih jem, toda mnogo, mnogo manj. V vseh oblikah! Zdaj se pa že dolgo nisem dotaknila ne kosmičev, ne testenin, ne riža, v nobeni obliki... Moj glavni greh je kruh - pa še tega je manj, kot prej. Počutim se fajn! Mnogo manj težav s posledicami inzulinskih boostov!
Ad eko.
Zopet ena trgovska niša, ki se mu hoče nereflektirajočega početja; podobno kot masovno tekanje. Če se le da, grem po zelenjavo in sadje na trg. Pred časom smo se nekje menili o lahkih pralnih platnenih vrečkah za zelenjavo, se spomniš? - to me še vedno matra, da bi naredila in imela. Magari iz starih plenic, če jih še kje najdem.
Post a Comment