nehote & mimogrede.

Zdi se mi, da sem prvič začutila "tega se ne grem več" ob prehodu devetindevetdesetega v nul-nul, sveže vrnjena iz zahodnokapitalističnega sveta, ob spremljanju svojevrstnega globalnega tekmovanja, kdo se bo imel boljše in bolj noro (in se s tem ustil med prijatelji in po spletu). Tedaj: komorna družba v stanovanjcu na slovenskem Krasu, precej oddaljen in zato prijetno tih ognjemet in zasneženi Slavnik na prvega januarja. Leto zatem sem doma obešala perilo in poslušala prednovoletni RŠ. Potem pa je v naša življenja že vstopila Lora, za njo še Rik in od tam naprej so ostajala moja silvestrovanja po defaultu nepretirana, skromna, v običajnem bioritmu in precej zagledana v naslednje jutro, ko je treba, seveda, že zgodaj sprehajati in ko je vse prazno in prijetno tiho.

V '08 me je treslo z vseh strani. Če mi je bila Veza za vsak svoj mesec trajanja naložila po en ekstra kilogram na telo, mi je njen Pogreb, ki sem ga uspela opraviti bolečini navkljub, sprožil proces v obratno smer (kako simbolično). Odprl nova spoznanja. Samospoznanja. Natočil poguma, ki je bil od začetka čista nadkompenzacija. Sabina je rekla, pridi v Poreč in nam špilaj. Tjaša mi je pokazala CrossFit in verjetno nehote spremenila moje življenje. Razsajal je rak. Če strica na zadnji fotki niti nisem več prepoznala, tako jebeno ga je spremenilo, je bil Rik tik pred koncem lepši kot kdarkoli prej. Klestila sem svoj CO2 odtis, mimogrede in neboleče. Veronika je naredila rez v svojem lajfu in se s tem močno dotaknila še mojega. In nisem več mogla sodelovati v novodobnih verskih procesijah do nakupovalnih centrov; a zdaj že gledam, kako sem ob božiču nehote naredila nekaj najbolj krščanskega ever; šla sem v Horjul in Čip je dobil dom.