petardo bi vsakemu njenemu fenu vtaknila nekam in jo prižgala, res.

Komaj mesec dni nazaj sem zvedela, da je bil sprejet Zakon o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih, ki končno poskuša stopiti na rep tem slaboumnim nadomestkom prihajanja za prihajanja nezmožne. Tule prebiram, kaj in kdaj je dovoljeno, kaj in kdaj ne, pa mi prebrano ne pomeni dosti, ker sem na temo pirotehnike popolna aberveznica. Jaz bi itak najraje, če sploh ne bi pokalo. Nikoli.

Že nekaj dni pa z nami živi bitje, ki ga še ne poznam dobro, mi je pa zelo nazorno pokazalo, kaj zanj pomeni pirotehnični hrup. Najprej skoraj nič, samo repek se ustavi in povesi; čez nekaj sekund pa tistih deset kilc začne tako panično bežati, da - ker je na vrvici - začne sam sebe nevarno dušiti, rije po tleh z nogami na vse strani in če ga skušam umiriti, se izvija in tuli tako prestrašeno, da ne morem drugače, kot steči s njim, čim prej domov, na varno. A celo ponoči sem dvakrat vstajala in ga tolažila po resda oddaljenih pokih.

Niti ne vem, kako najbolje reagirati. Nimam izkušenj, dosedaj sem le slišala zgodbe o paniki drugih psov v novoletnem času. Ne moja, ne Lorina umirjenost nič ne pomagata, strah je tako globok, da zamegli vse ostalo. Sprehodi v teh dneh postanejo prav en tak logističen zalogaj.