o, ta plehka sedanjost

Prav zaboli me...

... danes praznijo pred kratkim prodano sosedino stanovanje, tako, staro, stajliš, polno spominov, utelešenih v krami, in polno finega furniranega pohištva. Močni fantje razbijajo odločno, brez sentimentov ali premisleka, z macolo in čim manj udarci. Reči potem mečejo skozi okno, kjer se, na dvorišču, dokončno razfukajo do neuporabnosti. Tako se je pred mojimi očmi razletela fina modernistična klubska mizica iz furnirane šperplate. Nekaj reči sem jim ugrabila in rešila, eno omarico so uničili, čeprav sem zacahnala, da jo vzamem ("vas ni b'lu pa smo misn'l' da na'ute"), drugače pa gre vsa ta embodied energy nekega preteklega časa preprosto na odpad.

Pretreslo me je in res naredilo čemerno, ko lahko znova ugotovim, da kot civilizacija ne premoremo spoštovanja do sveta, v katerem živimo. Ker macola nekega primitivca s par udarci uniči tisto, kar so neke druge, skrbne, strpne, učene človeške roke oblikovale in spravile do perfekcije.

I nikome ništa...