Ob nedavnem hororju gluhega telefona sva si z Zvonko zaupali, da si potihem želiva srečati z njim. Zvonka je to začutila že nekaj časa nazaj, jaz pa, nenavadno, zelo nenadoma in silovito enkrat tekom prejšnjega tedna. Ravno včeraj sva idealistično sklenili, da ga bova res šli kaj obiskat, maloprej pa me pokliče sestra z novico, da je ponoči odšel.
Četudi ga nisem nikoli ne spoznala, ne sploh srečala, me je preplavil občutek praznine in žalosti, kot bi izgubila koga bližnjega.
Bodi dobro na oni strani mavrice, comrade!
23 February 2008
slovo
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
1 comment:
OK, končno lahko vsem nekrodrkačem pride... brez občutka za dostojanstvo. Samo da so prvi. Triler.
Vsaj za Drnovška konec muk.
Post a Comment