pomembna horizontala

V sweet home sem nocoj - hjah, po urah in dnevih gruntanja, kaj in kako, če sem iskrena - slučajno zagledala horizontalo, na kateri se bo dalo premikati milimetre v smeri proti zgibom.
Hura!

novost v plejerju

Ok, všeč mi je, če tale komad zveni kaotično znotraj sicer trdno zastavljenih meja ritma. Upam, da je ratalo. Melodija prvega dela refrena sledi eni meni ljubi pesmici iz vrtca (in ker sem hodila v hrvaški vrtec, je njen naslov Proljeće je procvalo).

Sicer pa je komad nemogoč za petje, ker, razen v refrenu, ni prostora za dihanje. Tokrat sem to rešila tako, da sem trikrat pela in pokrivala svoj oxygen deprivement. V živo... bom to reševala kako drugače :)

Fotka je montaža dveh posnetkov v devetdesetih posodobljenega portala yorške katedrale.

sto kil

Danes prvič v življenju povlekla stotko od tal.
:)

(počasen) kruh

Vabilo je prišlo preko strani Trusta Resurgence. Recept in celotna ideja počasne nedelje sta mi zvenela zanimivo, zato sem se odločila, da sprobam vse skupaj. Sinoči sem skupaj dala osnovo, ki je potem fermentirala čez noč, in danes sem počasi prišla do kruha. Moka je polnozrnata pirina, mleta na kamen, dodala sem ji malček bele.

Že sam vonj fermenta je bil zelo zanimiv - če ne bi prebrala v receptu, ne bi pričakovala tako kiselkastega vonja. Celotna priprava testa in potem kruha je bila zelo preprosta - še celo zame. ;)




Danes pripravljeno testo je potem 2x vzhajalo, nato sem kruhke dala v pečico.

Slabih 15 minut in kruhki so bili gotovi.

Najbolj drobnega sem razkosala... in na koščkih raztopila po konico noža mladega kajmaka.



Oh, še kdaj. :)

današnja

Foto: Judita Zorman.

bolehna, a zadovoljna miki miška

lp z debnega vrha, midve z loro

Danes zjutraj. Od severozahoda se že počasi odpira.

... makes me happy

Naredila sem si majčko s svojim trenutno najomiljenejšim napisom; za v gym.












V gymu sem se lotila in pokončala umazanih petdeset (v nekoliko prilagojeni verziji - ker mi je bilo prvič - 20).

Tole je plonkceglc.









Popoldne smo posedali v Tivoliju. Gradila sem beate in bilo je luštno.

upload! upload!

Danes sem v plejer na desni dodala dva komada. Enega se bo kdo morda spomnil iz lanskoletnih živih nastopov, drugi je pa tule prvič na posluh. Oba sta starejšega datuma, hm, pravzaprav sta oba nastala v tujini; en je bratislavski, drugi pretežno yorški. Razum+ljubav me zajebava že ves dan in tule je takšen, kakršen pač je. Ne gre boljše, za zdaj. "P"je in še kaj diham v mikrofon, ki ima švoh baterijo in mora biti pred nosom in ... hjah... pač, toliko!

:)


Addendum: aja, še to. Tole začetno hecanje s kitaro v njuorderiš stilu... zgolj in samo hec. Danes nastalo. Kako zveni? Je za ohranit?

gluhota, slepota... in veliko garanja za kanček optimizma

Moj delovni vsakdan obsega, med ostalim, prebiranje ogromne količine novic in razmišljanj, katerih skupni imenovalec je ekologija. Na osnovi kumulative informacij, znanja in lastnih razmišljanj se mi je počasi oblikovala slika določenega spektra problemov današnjega sveta. Ta slika nikakor ni preprosta, sploh pa v primerjavi s tem, ko mnogi izmed nas, ko odložimo star papir v modre zabojnike in zamenjamo žarnice z (varčnimi) sijalkami, menimo, da smo naredili svoje. Preprosto pa ni zato, ker so modri zabojniki in sijalke šele vrh vrha ledene gore problemov in navad, ki svet peljejo, pa bom iskrena, v dizaster. Problem je, ker ljudje tega v resnici sploh ne štekajo. Ali pa štekajo premalo, na rahlo napačnih mestih. Problem je, ker iz svojih mikroperspektiv težko vidimo in razumemo celoto. Kdo izmed navadnih ljudi z ulice je sposoben v zgodbo povezati detajle, kot so opazno višje temperature v določenih krajih Slovenije v zadnjih mesecih, nekaj zadnjih vremensko pogojevanih dizastrov, vedno večji delež izpustov toplogrednih plinov iz postavke prometa, vedno bolj potrošniška in mas-egoistična mentaliteta sodržavljanov, rast cen hrane in vlada, ki z uvedbo vinjet, recimo, pokaže, kako gladko se ji jebe za Kjoto.

Razmišljam, kako je bila generacija, rojena cirka v petdesetih, verjetno obdarjena z najbolj srečnimi življenjskimi okoliščinami. Če so le bili koliko - toliko spretni in bistri, so z dobrimi yu-krediti ustvarili domovanja in nek soliden materialni background, svoje otroke so gor spravljali v časih, ki so bili dokaj ok (politično in materialno), in svet bodo zapuščali še predno se bo korenito spremenil.

Kaj pa mi? Če odmislim cene stanovanj, kreditov in hrane... si, recimo, sploh upam spraviti otroka na svet, za katerega vem, da bo že čez 40 let precej drugačen, kot je današnji? Včasih se mi zdi, da ja, drugič pa nisem prepričana. V kar pa res ne dvomim je, da se svet zelo spreminja in da človeku (in velikemu delu njegovih izvoljencev v parlamentu!) uspeva ostajati trmasto neveden in nedovzeten za dejstvo, da mora korenito spremeniti svoj življenjski slog, če naj se te spremembe vsaj približno začnejo ustavljati, kaj šele, da bi se trendi začeli obračati v drugo smer. Razmišljam, če ljudje iz generacije petdesetih, ki jih poznam, in ki so danes zaljubljeni v svoje vnučke, pomislijo na to, kakšen svet pomagajo ustvarjati za taiste vnučke takrat, ko vtaknejo ključ in prižgejo svoj avto? Ko jim dober materialni status omogoča, da si vsaj enkrat letno privoščijo kakšno turistično-izletniško eksotiko, dosegljivo z letalom? Ko se vsi skupaj veselimo navidezne svobode, ki nam jo velikodušno servira vlada s prepocenskimi vinjetami? Ko kupujemo in mečemo stran brez pravega razloga?

Eh ja... te misli so... boleče. Lažje jih je ne misliti. Pravzaprav ne vem, če bi jih bila sploh zmožna misliti, če ne bi počela to, kar počnem; delujem, se izobražujem, malce pridigam, upam, da ozaveščam in glej, ob koncu dneva v tej mineštri končno naštejem nekaj okroglih zrn optimizma.

Glavo gor... in akcija. Kaj pa drugega.

grafit, ki me je nasmejal

Lokacija: Lj, prehod iz Vidovdanske na Komenskega.

popravljen upload

Priznam, da mi je vokal z vsemi tistimi napakami kar rezal po ušesih, zato sem danes posnela boljšo verzijo. Ni še prfekt, je pa boljša.
Staro verzijo sem brisala, da ne bo preveč zmede v plejerju.

Hvala za vse odzive.
Enjoy :)

polna košarica

Danes je očitno dan za dva komada.
No, s temle sem se nekoliko več poukvarjala. Kitaro (kitari) in glas sem snemala ločeno in se na koncu odločila, da v komadu uporabim tudi delce pofušanih in probnih trakov (kitara 2, vokali).
Všeč mi je to cut'n'paste'n'change igračkanje s posnetim materialom.
Vesela bom odzivov, hvala vnaprej.

poreklo sveta

Courbetovo Poreklo sveta je bilo dolgo časa skrito očem javnosti. Spomnim se Pariza in otroka v Musée d'Orsay - kjer se ta slikarija danes nahaja - ki je igrivo skakljal od slike do slike, vse do... ja... in pred tole se je ustavil, obmolknil in čez nekaj dooolgih sekund zaklical: "mamiii!" in stekel proč. :)

Enivej, snemala sem. Tole je moj drugi (ever) take komada, ki je itak najmlajši v moji garnituri komadov. Nimam ga še čisto utelesenega, zato mi vokal še zaškriplje (in ta timbre me še matra, do meje pokanja glasu). Spet sem snemala v enem šusu, na mini-disk; naknadnih touchev pa tokrat ni.

Enjoy :)

častna!

Ta vikend bom:
- urejala naslednjo izdajo novičk,
- pripravljala zadeve, ki me čakajo v ponedeljek / torek (trenutno sem sama v pisarni in pokrivam več polj, kot ponavadi),
- sprehajala v dobri družbi,
- se učila olimpijskih dvigov,
- švicala in preklinjala na dveh WODih,
- nekaj malega gospodinjila (s tem ne gre pretiravati),
- spreminjala madness v method,
- aaaa, snemala!!!! :)

113 bpm

Na desni.

Hotela sem posebej posneti instrumente, posebej glas, potem pa nisem imela pravega kabla, in sem šla vse v živo. Ritem / bas: DR-3 + footswitch, kitara, glas pa brez ojačitve, direktno v mini-disk.
V Audacity potem dodala nekaj reverba.

uluru - solarni koncert na metelkovi

V petek se je zgodil prvi (in tudi uspešen) poizkus združevanja glasbe Uluru in električne energije, ki se je in situ generirala preko sonca oziroma fotovoltaičnih panelov Slovenskega E-foruma (glej nad streho kombija).

jutro ob tivolskem taborniškem espressu (s smetano)