>>

"Naprej, naprej," je tisto, kar si dopovedujem in tudi sledim temu, če me le ne dohitijo slike zadnjih avgustovskih dni, takrat pa praznina kar kriči vame.
Po eni strani ne razumem, kako sem sploh zmogla vse, kar sem zmogla v tistih dneh, po drugi pa me morijo občutki neke bedaste in banalne krivde, kot je recimo ta, da sem sploh šla v Poreč, čeprav sem slutila, kaj se pripravlja.
Ne vem, morda zato tako težko reflektiram Poreč. Ker je bil v tistem trenutku pod "muss" in ker sem komaj čakala, da se vrnem k bitju, ki me je na pot pospremilo z neverjetno žalostnim pogledom, in ki je ob najinem ponovnem snidenju še zadnjič nasploh premoglo moči, da pokaže svoje veselje.
Vsled vsega mi še kako prav pride, da se ljubljanski nastop zdaj prestavlja na november (datuma še ne vem), ker se inštrumentov zdaj ne zmorem niti dotakniti. Niti razpakirati.
Poreč: novi komadi so boljše funkcionirali kot stari. Enega moram še sploh posneti in dati na web. Bilo je vroče, sončno in LCD displeji na napravah so bili popolnoma neuporabni. Scena fantastična. Maloštevilčna publika domača. Glas mi je počil sredi nastopa - uspelo mi ga je zribati med prepevanjem v kombiju - huda težava. Solarno elektrarno je preprosto zložiti skupaj, luštna stvar.

Naprej, k.