niti besede.

Na letošnjih Rdečkah je imel naš Sladki Kvartet izvrsten nastop. Res, vse je klapalo; zvok, tehnika in odličen, kreativno navdihnjen tehnik (s katerim bi rada še sodelovala), nobena baterija ni crknila in ni bilo preveč zakajeno in glas je zdržal, publika je bila zelo odzivna in vzpodbudna, čeprav so nas mnogi slišali prvič.

Zanimivo in simptomatično pa se mi zdi, da smo ostale popolnoma nevidne za vse, ki so se recenzentsko ali kritiško lotili pisanja o festivalu. Nič!! Niti besede; niti majcene omembe ne. Je to zaradi namerno nastavljenega opisa našega početja, skozi katerega se želim izogniti tukaj tipični obsedenosti s pomembnostjo? Velikokrat se mi zdi, da je za odziv tukajšnje srenje ključno, da to, kar počneš, oblečeš v Velepomembnost in Art(izem) in Nerazumljive Besede. Potem je to Kul. Potem se o tebi Govori. Na lastne oči in ušesa sem se že prepričala, kako sta Zapletenost Besedovanja in Naduvani Ego v publiki sprožala en velik wow... a videla sem tudi puhlost in praznino in kreativni wanna-beizem, ki so v resnici stali za vso tisto Poetično Nerazumljivostjo. Opazovala sem nastajanje Velikih Besed in doživela, kako prazne in brez pomena so v resnici. Ljudje pa padajo nanje. Patetično!

Morda me preseneča, da je ta oreh še trši, kot sem mislila, da bo. Da svojim besedilom navkljub ne bomo mogle pasati tukajšnji queer sceni, mi je bilo po svoje jasno. Verjetno pa si nisem povsem predstavljala, da bo past pocensko nastavljenega opisa tako uspešno ulovila vse te nevidne miši.