prakticiranje normale

Ponavadi skrivoma, a še vedno se kdaj zjočem za Rikom, tem smešnim angelom.

Lani, takrat ko je začel zbolevati, sem spoznala, kako sta me ravno psa v nelahkih časih silila, da dnevno prakticiram normalo. In kako zdravilno je bilo to zame. V. je bila polna težkih besed, ko sem ji naznanila, da po Rikovi smrti nameravam posvojiti (danes je ravno četrt leta) še enega psa. Pred kratkim pa mi je postalo jasno, da mi prisotnost dveh psov v življenju pravzaprav zelo pomaga. Samo z Loro me je postajalo na skrivaj in pomalem strah, sploh, ko sem nenadoma zagledala, da se tudi njej že poznajo leta. Meni sta psa kot družina. In čeprav sem človek - z vsem, kar iz tega izhaja -, mi je, pravzaprav, žal vseh trenutkov, ko sem se odločala v korist kapric določenih žensk, s katerimi sem se zapletala, in ne v korist svojih psov. Ja, čeprav sem človek; kajti to, kar imam z njima, psoma, ta naš odnos, to je normala. Je Sanity. V trenutkih, skozi katere sem se pletla po lastni naivnosti (neumnosti), sta bila stalnica in, v končni fazi, izhod iz bolanih občutij.

Hvala Vsemirju, da je tako in prav tako hvala osebi, ki je najbolj zagamane osebe na svojstven način odstranila iz mojega življenja. Srečna sem, da se danes lahko na to temo smejem in zabavam.

Čip in Lora sta se prejšnji teden z mano udeležila zelenih demonstracij. Fotkal je Bojan Brecelj.