pull-up.

Nič prej me ni premamilo.

Še v bolnici pred leti, po operaciji, ko sem bila že dva dni postna in noro lačna, sem zavrnila juho, ker ni bila zelenjavna. Tisto noč sem prvič in zadnjič ever vzela pomirjevalo, ki so mi ga sicer naštimali na omarico zaradi postoperativnih bolečin - kruljo je bil tako prazen, da je bolel huje, kot rana.

Še ljudje, v katere sem bila zatrapana do uh in čez, me niso pregovorili.

Potem pa je prišel CrossFit in sem iz krogov svojih crossfitterskih znancev slišala - enkrat, mnogokrat - da vegetarians can't do pull-ups. Slišalo se je smešno in bedasto. A je bilo potem grenkobno res. Nisem ga dobila, ni šlo, vsemu trudu in grizenju navkljub. Vse drugo je šlo opazno naprej, zgibi pa komaj kam.

Prejšnji teden sem prvič po zelo dolgih letih poizkusila jesti meso; vzela sem to kot eksperiment. Ni mi bilo niti občutno všeč, niti mi je šlo potem kakorkoli narobe (kot ponavadi pravi mit, da veđijem ob mesni recidivi rata slabo). Probala, šla mirno naprej.

Nekaj dni zatem sem dobila svoja prva dva pull-upa.